»Vstop v šolo mi je pomenil socializacijo na različnih ravneh. Takrat sem verjel, da so v knjigah vse resnice tega sveta, in knjige so bile moje okno v svet. Mirno lahko rečem, da mi je bila tudi šola okno v svet. Zdi se mi, da mi je šola takrat pomenila več, kot pomeni današnjim otrokom. Tam je bilo tisto, kar mi je tešilo radovednost, zato so moja osnovnošolska spričevala polna petic. Razlog ni v tem, da bi bil priden, ampak v tem, da sem bil radoveden.«
»Zagotovo je trilogija izraz hvaležnosti in spoštovanja do vseh teh ljudi. To so knjige, v katerih se ne da lagati, preprosto zato, ker pišeš o ljudeh, ki so ti blizu. Na neki način sem po šestih letih odrešen te zavezanosti. Veselim se del, v katerih se bom lahko spet prepuščal domišljiji. Zdaj pa grem lahko mirno na pokopališče v tej moji vasi, kjer je večina mojih protagonistov, prižgem svečo za vse in se mi nikomur ni treba opravičevati, da sem si kaj izmislil.«
»Zdi se mi, da gre za temeljno nerazumevanje – namreč, da je svet kot tak podrejen utilitarizmu, da morajo stvari nečemu služiti, da morajo dajati profit, da morajo biti prodajljive, in to čim prej. Umetnost pa že po definiciji ni namenjena temu, da bi bila uporabna. Po mojem mnenju je temeljni smisel umetnosti v tem trenutku, da drži to pozicijo, ker je svet umetnosti absolutno nenaklonjen. Govorimo res o boju za obstanek. Namen umetnosti je, da vsem omogoča neko temeljno svobodo, ki jo kot ljudje, če naj bi to ostali, absolutno nujno potrebujemo, ker drugače ne moremo preživeti.«
»To se spet navezuje na neoliberalno agendo, ki ne dopušča odklona, ne dopušča izstopa iz logike nekega preužitka, ki ga vedno vzame zase. Čaj je zame definicija izstopa iz nekega časa, ki je dobesedno ukraden agendi, ki te drži v tem, da moraš producirati, da moraš biti koristen, seveda za prodajo. Pitje čaja je neka partitura časa, ki teče zate, časa, ko se lahko stakneš s sabo, če želiš.«
»Vstop v šolo mi je pomenil socializacijo na različnih ravneh. Takrat sem verjel, da so v knjigah vse resnice tega sveta, in knjige so bile moje okno v svet. Mirno lahko rečem, da mi je bila tudi šola okno v svet. Zdi se mi, da mi je šola takrat pomenila več, kot pomeni današnjim otrokom. Tam je bilo tisto, kar mi je tešilo radovednost, zato so moja osnovnošolska spričevala polna petic. Razlog ni v tem, da bi bil priden, ampak v tem, da sem bil radoveden.«
»Zagotovo je trilogija izraz hvaležnosti in spoštovanja do vseh teh ljudi. To so knjige, v katerih se ne da lagati, preprosto zato, ker pišeš o ljudeh, ki so ti blizu. Na neki način sem po šestih letih odrešen te zavezanosti. Veselim se del, v katerih se bom lahko spet prepuščal domišljiji. Zdaj pa grem lahko mirno na pokopališče v tej moji vasi, kjer je večina mojih protagonistov, prižgem svečo za vse in se mi nikomur ni treba opravičevati, da sem si kaj izmislil.«
»Zdi se mi, da gre za temeljno nerazumevanje – namreč, da je svet kot tak podrejen utilitarizmu, da morajo stvari nečemu služiti, da morajo dajati profit, da morajo biti prodajljive, in to čim prej. Umetnost pa že po definiciji ni namenjena temu, da bi bila uporabna. Po mojem mnenju je temeljni smisel umetnosti v tem trenutku, da drži to pozicijo, ker je svet umetnosti absolutno nenaklonjen. Govorimo res o boju za obstanek. Namen umetnosti je, da vsem omogoča neko temeljno svobodo, ki jo kot ljudje, če naj bi to ostali, absolutno nujno potrebujemo, ker drugače ne moremo preživeti.«
»To se spet navezuje na neoliberalno agendo, ki ne dopušča odklona, ne dopušča izstopa iz logike nekega preužitka, ki ga vedno vzame zase. Čaj je zame definicija izstopa iz nekega časa, ki je dobesedno ukraden agendi, ki te drži v tem, da moraš producirati, da moraš biti koristen, seveda za prodajo. Pitje čaja je neka partitura časa, ki teče zate, časa, ko se lahko stakneš s sabo, če želiš.«
